Brskal za videospotom od Engelberta Humpredincka, se mimogrede spotaknil ob Toma Jonesa in se po nekem čudnem naključju ustavil pri kompilaciji plesnih presežkov Carltona Banksa. Ah, good old days. Takrat se mi ameri še niso zdel tolk butast narod.
Ampak, muska je pa huda. Da o gibih ne govorim…hehe
Kar nekaj časa sem razmišljal, kako opisati občutke, ki so me spremljali na Siol-ovem koncertu, brez da bi koga užalil. Zaključek:”Who gives a flying fuck!” Če bo kdo surlast, naj se pritoži pristojnemu organu. Torej, začelo se je kar v redu, pridružil se nama je še Rok, a.k.a. ludi štajerec in skupaj smo jo mahnili na koncert. Billyse smo na žalost zamudili, ker je bilo treba najprej napojiti troje dehidriranih teles. Pa še Andreja je bla lačna. Preden smo se uspeli prebiti do ograje, ki je ločevala VIP srečneže od ostale raje, sta bila na sceni že Murat & Jose. Kar prehitro sta odrapala svojih par komadov in nato… hmm, bog nam stoj ob strani.
Pol se je pa začela štala. Na oder so se povzpeli člani skupine Siddharta. In z njimi je prišel val najstnikov in histeričnih najstnic, ki so suvale, brcale in se prerivale v ospredje. Haloooo, za vse ni prostora. Torej, rukanje in prerivanje sem še nekako toleriral, ampak ko so začele s petjem, nisem več vedel ali sem na prašičji farmi ali na koncertu. Dejstvo je, da nimamo vsi posluha za petje. Ampak to ni bilo niti slučajno podobno petju. Kljub glasnim kitaram in drugim inštrumentom, bruhanju ognja in drugim efektom z odra, mi še vedno ni in ni uspelo ignorirati histerične skupine štirinajstletnic, ki so stale zraven in med ekstazo krulile kot svinje, ki jih označujejo za zakol. Pa poskusi med tem sranjem narediti konkretno fotko. I dare anyone. In kakopak, tudi brez krokodiljih solz ni šlo. Siddharta so bili v vseh pogledih fantastični in na njihov koncert bi se sigurno prijavil. Vendar pa šele takrat, ko bo spodnja starostna meja obiskovalcev ali obiskovalk vsaj petindvajset let. Prej me ne bo. Žal. Da zaključim s tem opisom kaosa, manjkalo je samo še ščipanje, modrice in odtisi zob na objektivu ali fotoaparatu. Pa bi bil užitek popoln.
In nato, nas je varnostnik še z nekaterimi drugimi srečneži vred spustil v VIP prostor, ki se nam je zdel kot oaza sredi puščave. V tem oddelku se je človek dejansko lahko celo gibal in iskal celo ugodno pozicijo. No pa smo le dočakali main event, torej Gorillaz GSS. Gorillaz wtf? Jap, Sound System. Bom kar kratek. GSS = DJx2, en mož, ki tolče po nekih eksotičnih tolkalih, ena sicer simpatična ženšča in na koncu en debelinko, ki skače po odru kot bi bil na fedrih. Pa vsakemu daš brisačo, ki sta jo uporabljala precej več, kot mikrofon. Je bilo pa res malce soparno. Muska je bila sicer v redu, to poznamo, ampak “takozvani band”. Jao.
Sem pa dobil idejo, da bi osnoval svojo skupino. Recimo Snoop Sound System. SSS. Rabim le nekoga ki bo igral na akustično kitaro, ali pa se vsaj pretvarjal, da vleče strune. In pa enega, ki bo v ozadju vrtel mp3-je. Še mešalke ne potrebujemo. Lol. Jest bom pa skakal po odru gor in dol. S treningom in kondicijsko vadbo začnem naslednji teden. Torej, interesenti pišite mi. Šalo na stran. Koncert kot koncert je bil v redu, celo župan nas je prišel pozdravit, povezovalca sta bila super in Slovenska cesta je bila nabita s pozitivno energijo. Hočemo več takih koncertov… Pa verjetno tudi ponorele navijačice spadajo zraven, al kako?
… ali čudovit začetek zadnjega vikenda v avgustu.
Tokrat sem se koncerta udeležil bolj iz uživancije, kot z namenom, da grem fotografirat. Bil je četrtkov dan, dišalo je po morju in podaljšanemu vikendu. Zato sva spakirala cunje, kopalke in seveda vso fotografsko kramo in se takoj po službi odpravila v Varaždin. Po nekem srečnem naključju se nama je uspelo izogniti vsem zastojem, kolonam in drugim pastem, tako da sva prispela v Varaždin še preden se je začela tonska vaja. Z ludim štajercem, ki se je končno vrnil s Kosova in ki je zopet prevzel vajeti “uradnega” fotografa v svoje roke, smo si ogledali grad, kjer se je odvijal festival. Hudo lepo. Seveda smo šli tudi na pivo.
Sam prireditveni prostor je bil ogromen. Na mojo veliko žalost pa je bil temu primerno visok tudi oder. Med komentarji iz Siol-ovega koncerta je nek pubec potožil, da je bil oder v na GSS visok štiri metre. Kolega, oder v Ljubljani je bil kot pručka v primerjavi s tistim v Varaždinu. Ko sem stopil zraven, je bil oder višji od mene za približno trideset centimetrov. Pa jih merim 195 v višino. Morda bi LiveView tukaj prišel prav. No, pa ni bil samo oder. Nekje na poti me je zapustila začetniška sreča in tako so produkti, torej fotke, bolj kot ne za en k***. Zato objavljam le nekaj slik, ki so prestale recenzijo in ki se mi zdijo vredne objave.
Pa vseeno, tistega popoldneva je breme ležalo na Rokovih plečih, koncert je bil enkraten in začel se je podaljšan vikend, ki sva ga z možgani na “off” preživela v Puli.
ZSFB