Kar nekaj časa sem razmišljal, kako opisati občutke, ki so me spremljali na Siol-ovem koncertu, brez da bi koga užalil. Zaključek:”Who gives a flying fuck!” Če bo kdo surlast, naj se pritoži pristojnemu organu. Torej, začelo se je kar v redu, pridružil se nama je še Rok, a.k.a. ludi štajerec in skupaj smo jo mahnili na koncert. Billyse smo na žalost zamudili, ker je bilo treba najprej napojiti troje dehidriranih teles. Pa še Andreja je bla lačna. Preden smo se uspeli prebiti do ograje, ki je ločevala VIP srečneže od ostale raje, sta bila na sceni že Murat & Jose. Kar prehitro sta odrapala svojih par komadov in nato… hmm, bog nam stoj ob strani.

Pol se je pa začela štala. Na oder so se povzpeli člani skupine Siddharta. In z njimi je prišel val najstnikov in histeričnih najstnic, ki so suvale, brcale in se prerivale v ospredje. Haloooo, za vse ni prostora. Torej, rukanje in prerivanje sem še nekako toleriral, ampak ko so začele s petjem, nisem več vedel ali sem na prašičji farmi ali na koncertu. Dejstvo je, da nimamo vsi posluha za petje. Ampak to ni bilo niti slučajno podobno petju. Kljub glasnim kitaram in drugim inštrumentom, bruhanju ognja in drugim efektom z odra, mi še vedno ni in ni uspelo ignorirati histerične skupine štirinajstletnic, ki so stale zraven in med ekstazo krulile kot svinje, ki jih označujejo za zakol. Pa poskusi med tem sranjem narediti konkretno fotko. I dare anyone. In kakopak, tudi brez krokodiljih solz ni šlo. Siddharta so bili v vseh pogledih fantastični in na njihov koncert bi se sigurno prijavil. Vendar pa šele takrat, ko bo spodnja starostna meja obiskovalcev ali obiskovalk vsaj petindvajset let. Prej me ne bo. Žal. Da zaključim s tem opisom kaosa, manjkalo je samo še ščipanje, modrice in odtisi zob na objektivu ali fotoaparatu. Pa bi bil užitek popoln.

In nato, nas je varnostnik še z nekaterimi drugimi srečneži vred spustil v VIP prostor, ki se nam je zdel kot oaza sredi puščave. V tem oddelku se je človek dejansko lahko celo gibal in iskal celo ugodno pozicijo. No pa smo le dočakali main event, torej Gorillaz GSS. Gorillaz wtf? Jap, Sound System. Bom kar kratek. GSS = DJx2, en mož, ki tolče po nekih eksotičnih tolkalih, ena sicer simpatična ženšča in na koncu en debelinko, ki skače po odru kot bi bil na fedrih. Pa vsakemu daš brisačo, ki sta jo uporabljala precej več, kot mikrofon. Je bilo pa res malce soparno. Muska je bila sicer v redu, to poznamo, ampak “takozvani band”. Jao.

Sem pa dobil idejo, da bi osnoval svojo skupino. Recimo Snoop Sound System. SSS. Rabim le nekoga ki bo igral na akustično kitaro, ali pa se vsaj pretvarjal, da vleče strune. In pa enega, ki bo v ozadju vrtel mp3-je. Še mešalke ne potrebujemo. Lol. Jest bom pa skakal po odru gor in dol. S treningom in kondicijsko vadbo začnem naslednji teden. Torej, interesenti pišite mi.  Šalo na stran. Koncert kot koncert je bil v redu, celo župan nas je prišel pozdravit, povezovalca sta bila super in Slovenska cesta je bila nabita s pozitivno energijo. Hočemo več takih koncertov… Pa verjetno tudi ponorele navijačice spadajo zraven, al kako?

Galerija fotografij…

… ali čudovit začetek zadnjega vikenda v avgustu.

Tokrat sem se koncerta udeležil bolj iz uživancije, kot z namenom, da grem fotografirat. Bil je četrtkov dan, dišalo je po morju in podaljšanemu vikendu. Zato sva spakirala cunje, kopalke in seveda vso fotografsko kramo in se takoj po službi odpravila v Varaždin. Po nekem srečnem naključju se nama je uspelo izogniti vsem zastojem, kolonam in drugim pastem, tako da sva prispela v Varaždin še preden se je začela tonska vaja. Z ludim štajercem, ki se je končno vrnil s Kosova in ki je zopet prevzel vajeti “uradnega” fotografa v svoje roke, smo si ogledali grad, kjer se je odvijal festival. Hudo lepo. Seveda smo šli tudi na pivo.

Sam prireditveni prostor je bil ogromen. Na mojo veliko žalost pa je bil temu primerno visok tudi oder. Med komentarji iz Siol-ovega koncerta je nek pubec potožil, da je bil oder v na GSS visok štiri metre. Kolega, oder v Ljubljani je bil kot pručka v primerjavi s tistim v Varaždinu. Ko sem stopil zraven, je bil oder višji od mene za približno trideset centimetrov. Pa jih merim 195 v višino. Morda bi LiveView tukaj prišel prav. No, pa ni bil samo oder. Nekje na poti me je zapustila začetniška sreča in tako so produkti, torej fotke, bolj kot ne za en k***. Zato objavljam le nekaj slik, ki so prestale recenzijo in ki se mi zdijo vredne objave.

Pa vseeno, tistega popoldneva je breme ležalo na Rokovih plečih, koncert je bil enkraten in začel se je podaljšan vikend, ki sva ga z možgani na “off” preživela v Puli.

… ali moj prvi koncert v vlogi fotografa.

Minil je že lep čas, odkar sem nazadnje objavil kakšno sliko ali post. Med tem časom sva prepotovala lep del Toskane in se pošteno spočila na peščenih plažah Korzike. Pa o tem kdaj drugič.
Post je namenjen dogodku oz. koncertu, ki sva se ga udeležila le nekaj dni pred dopustom. Ker ludi štajerec še vedno vzdržuje red in mir na daljnem Kosovu, mi je ponudil svojo opremo in brezplačno udeležbo na koncertu skupine, ki že drugo leto uspešno interpretira svetovno znanega virtuoza Phila Collinsa. V zameno so dobili posnete fotografije. Fotografije… Sem morda že omenil, da je bil ta koncert moj prvi poizkus tovrstnega fotkanja? Objektive sem dobil na licu mesta in časa za privajanje je bilo bore malo. Medtem, ko se je Andreja nastavljala soncu in se hladila v bazenu, sem se jaz potil med spoznavanjem fleša, objektivov, ogledovanjem odra in same scene. Tako sem z glasbeniki preživel praktično ves dan. Bolj ko se je bližal večer, bolj sem postajal živčen in nervozen. Med vajo sem izvedel, da bom edini fotograf na eventu in da potrebujejo še sliko za revijo Stop. Še več živcev šlo k vragu. Mislim celo, da sem tisti dan izgubil kakšen kilogram ali dva. No, začetna trema pa ni trajala dolgo in kmalu sem se vživel in pozabil na svet za menoj. Posvetil sem se odru in nastopajočim. Kdaj se je koncert končal in koliko časa je trajal, ne vem. Čas je dobesedno poletel. Kar se tiče nastopa, igranja in petja sem na koncu ostal brez besed. Če bi moral spektakel opisati z eno samo besedo, bi nedvomno izbral besedo:»fenomenalno«. In publika bi se zagotovo strinjala.

Bil je vroč dan…

Srđan je čist not padu. Slika, ki je bila objavljena v Stop-u.

Dve minuti pavze, pol pa naprej.

Meni najljubša. Vem, da je odrezana, sam tale pozavna je tok doooooolga.

Vse o tribute show-u: feelthephil.com
Več slik: Enter the gallery

Zahvalil bi se puncam in fantom iz skupine, ki so pokazali veliko mero potrpežljivosti med mojim obstreljevanjem s flešem, Boštjanu za dostavljeno opremo in poslano revijo, ter Srđanu, ker je spravil mojo sliko v Stop. Upam, da nad slikami niste bili preveč razočarani. Vsaka stvar je enkrat prvič. Aja, majice ne dobite nazaj. In na koncu zahvala, namenjena ludemu štajercu. Vem stari, da bi morala biti objavljena tvoja slika. Hvaležnost ti bom najbolje izkazal s pločevinko piva. Dvema? Tremi? Hmm…

Kot vedno, s komentarji in predlogi na plano.