After almost a year of using the WordPress.com as a host for my photoblog, I decided it’s time to take a step forward. I wanted to explore those endless possibilities which you can use as a self hosting WP blog.  So, I rented some space and started a new photoblog from scratch. I chose a real nifty design, clean and readable and of course it’s black. I already published first post and uploaded some photos. So be sure to visit my blog at: 

blog.andrejkralj.com

… se pravi na božičkov dan, sva se midva sprehajala po sončnem Portorožu in na terasi lokala pila kavo brez raznih grelcev, brez bunde ali rokavic. Lep izlet.

… oziroma spoznavni dan.
… oziroma test novega aparata in leče.

Ko sem konec tedna uspešno popravil izpit iz programiranja za prvi letnik, sem bil mnenja, da bi se prilegel krajši izlet. Možgane na pašo, podati se nekam, kjer bom naletel na sneg in po dolgem premoru dejansko posnel kakšno fotografijo. In ker se mi obeta, da bom v naslednjem letu priča svojemu dolgoletnemu sodelavcu, prijatelju in sorodni duši, me je prešinila ideja, da morda ne bi bilo slabo spoznati bodoče neveste. Vse kar je prav. In tako smo se odpravili na zasneženo Pokljuko. Kot rečeno, snega dovolj za izvoz in tudi vreme je bilo prekrasno. Vse v najlepšem redu, do prihoda na planoto, kjer je Peter ugotovil, da je pozabil fotoaparat v avtu v Ljubljani. Hehe, šal na njegov račun nam tistega dne ni in ni zmanjkalo. Morda bi bilo potrebno med krivci za pozabljivost iskati v zaužiti količini sadnega žganja, ki so ga okušali še pred odhodom. Vsaj nihče ni jamral, da ga zebe. Jaz sem bil tistega dne zadolžen za prevažanje raje. Izlet je bil enkraten in družba povsem po najinem okusu. Upam, da v kratkem nekaj podobnega ponovimo.
Kar pa se tiče testiranja aparata? Hmmm, totalno sem pozabil na D-Lighting, tu in tam pozabil zamenjati objektiv,… Očitno štiristo strani navodil ne prilagajo zraven kar tako. Pa pride na vrsto tudi to. Še drugi izpit iz programiranja naslednji teden, pa se veseli december lahko začne.

Pozabljivi “angel”.

Jata lastovk, ki so zamudile selitev.

Nisem prepričan, me je fascinirala planjava ali nebo?

Splužene ceste. Morda bi se kdo lahko tukaj česa naučil?

In še ena malce bolj dramatična.

Peter, naslednjič prosim vzemi s seboj še aparat. Stativ bi recimo lahko pozabil. Aparata ne. Hehe. Se vidmo…

…sta se danes oglasila na eno pivo. Pa je imel dedo okrog vratu 300tko in na njej zataknjeno lečo, na kateri je pisalo 17-55 2.8 neki. In ko sta rahlo okajena odhajala, sta v vsej naglici zaradi bližajočih se praznikov seveda, pozabila fotoaparat. Sicer sta kasneje zvonila in trkala, pa je bilo že prepozno. Finders – keepers. Torej pismo obema.

Dragi Božiček in Dedek Mraz!

Kljub temu, da sem bil letos od sile priden, bom ostal skromen, nekako tako kot naša cerkev in se odrekam vsem prazničnim darilom. Če pa že vztrajata, morda le kakšen fleš ali pa stativ. No, pa da bi bilo veliko snega v naši prestolnici. Da bo čimveč lepih, zimskih motivov.

Lp, Andrej

P.S. Dedo, tvoj bivši, sedaj moj fotkič je špica. Da o leči sploh ne govorim.

Ajde

Tole je bilo bolj za šalo. Sedaj pa resen nasvet. Če iščeš hobi, si raje izberi igranje golfa. Ali pa morda letanje z ultra lahkim letalom. Zna biti ceneje od fotografije.

V začetku junija sva se z Rokom podala na izlet. Plan je bil, obiskati enih par gradov in dvorcev. Če morda strnem potopis v en ali dva stavka. Od petka do nedelje sva prepotovala del notranjske in skoraj celo primorsko regijo. Pivo je teklo v slapovih, za večerjo sva pekla čevape, Ford se je pregreval skoraj na vsaki vzpetini (nazadnje sem videl kuhati Zastavo 101 leta ‘80, hehe), spala sva v službenih bivakih in predvsem fotografirala sva kot norca. Lepšega vremena si ne bi mogla želeti.

Ker sem že počasi sit tvojih očitkov Rok, evo fotk. Končno, a ne? Na začetku je bil moj namen obdelati v HDR tehniki, kasneje pa sem želel dodati občutek tesnobnosti in temačnosti. Ali mi je uspelo ali ne, pa presodite sami. HDR in nula saturacije. Komentarje prosim.

grad Snežnik



hmm, ne spomnim se ravno imena

grad Branik ali Rihemberk







in seveda Štanjel.

Pa ne bit jezen. Sej je legenda. Heh, Ford…

Par fotk z nedeljskega izleta. Erjavčev je sicer dejal, da bo vidljivost na primorskem deset kilometrov zaradi vetra… No, vidljivost ni bila daljša od kilometra, meglice ali vlage je bilo v izobilju, zato je moj prvotni namen žalostno potonil v Piranskem zalivu. Pa vseeno. Dan je bil lep in na morju je objektov za fotografiranje vedno na pretek.

Torej, kostanjev piknik sem letos zamudil. Žal pa bi mi bilo le, če bi ostal doma. Tako pa sva se odpravila na izlet čez Vršič v dolino Soče. O vremenu ne bom govoril, slike povejo vse. Ustavila sva se tudi pri izviru Soče in obiskala Kekčevo domačijo, za katero se še danes sprašujem, zakaj se tako imenuje. Hmmm.

Kljub temu, da sva dolino z nahrbtniki in šotorom prehodila od Trente do Tolmina in pred par leti na najinem potovanju s kolesi po Sloveniji tudi prekolesarila, še nikdar nisva zašla v dolino Lepene. Tokrat sva jo obiskala in hvaljen jezus, da nisem spet pozabil stativa.

Aha, naslednje leto pa sigurno pridem na blogerski piknik, pa tudi če pada sneg.

Več slik v galeriji…

Enih par slik z izleta, ki smo ga preživeli z ljubitelji teh legendarnih terencev. In ena boljših stvari, ki sem jo ta dan spoznal? Zdravilo za “mačka” ni le domača juha. Streho dol, pa na avtocesto.

Aha, pa še galerija…

Po približno dveh mesecih uporabe brezplačnega strežnika in wordpressa.org (vemo kakšna je razlika med wp.org in wp.com, a ne?) sem se naveličal dolgih postopkov nalaganja slik na strežnik preko ftp-ja, linkanja, inštalacij raznih widget-ov itd. Enostavno se mi ne da več. Pa še strežnik sem pa tja crkuje. Res je, da ima wp.org na izbiro neomejeno število tem za bloge in še milijon drugih stvari. Pa vseeno sama izdelava in vzdrževanje ne odtehtata lepote. Na prvem mestu bi vendar morala biti vsebina, oblika bloga je šele na drugem mestu. Po postavitvi in testiranju vam predstavljam nov, pač malce okrcan blog, ki ostaja na istem naslovu. Človek pač ne more imeti vsega, mar ne?
Imam pa zato zalogo mojih najbolj priljubljenih puhlic, al kako se temu že reče. Hvala Darko, car si. Nekateri so nori na čokolino, jaz obožujem Miel Pops. Sem jih pa do sedaj našel le na Korziki in v Franciji, tako da je zadeva uvožena, prosim lepo. Na ogled dajem svojo ozimnico.

Letos ne bom vlagal kumar in paprike…

haha, poskus DOF-a z 12-24mm/f4.